Lansko leto, ko je bilo vse skupaj na vrtu bolj divje, si seveda nisem zapomnila točno, kje je kaj. Imela sem skico, toliko, da sem vedela, kje PRIBLIŽNO je katera stvar. Tako je naneslo, da je nona, medtem ko si je ogledovala vrt, rekla: "Aha, tu pa najbrž prihaja ven špinača, zgleda že tako." Jaz pa sem suvereno odgovorila, češ, saj poznam svoj vrtiček, da ja, da to je sigurno špinača. Od takrat sem živela v veri, da tam res raste špinača. In ker sem jo zasadila zase, ker je mož ne mara, sem si jo nekega pomladnega dne končno šla nabrat, pripravila in pojedla. Bila je sicer precej brez okusa in listi so bili nekam čvrsti, ampak sem si mislila, da imamo pač neko tako sorto. Čez nekaj mesecev, ko se je moja "špinača" razrasla, ker je enostavno nisem uspela pojesti, mi moj dragi mož reče: "Meni pa se zdi, da je to brstični ohrovt. Zgleda čisto kot ohrovt." Takrat mi je bilo jasno, zakaj je bila tista moja špinača brez okusa in tako nenavadna. Zdaj se lahko samo nasmejem ob tem spominu.
Mislim, da se letos, zahvaljujoč tablicam, kaj podobnega ne bo ponovilo.
In, ja, priznam, dokler si z možem nisva začela urejati svojega vrtička, sem na vrtu preživela zelooo malo časa, tako da rastlin še ne prepoznam tako dobro po listih.
Narejene so iz vezane plošče, napisi in okraski pa so vžgani s spajkalnikom za žigosanje. Tokrat se lahko pohvalim, da sem vse naredila sama, z žaganjem vred.
