BTC Campus - prvi vtisi

Brezskrbna študentska leta so sedaj že nekaj mesecev tudi uradno za mano, čeprav sem se s trenutno situacijo zaposlovanja srečala že pred nekaj leti, ko se je na zavod za zaposlovanje prvič prijavil moj mož, in pristala na realnih tleh. Službe ne čakajo več na sveže diplomante, kot je to bilo še nedolgo nazaj - pred nedavnimi sedmimi, osmimi leti, ko sva z možem začela študirati. Ne pomaga niti to, da si na naravoslovnem področju. Sicer arhitektura ne spada nikamor, oziroma bi se jo lahko po svoje uvrstilo tako med tehnične kot umetniške smeri in tudi med družboslovne in na nek način tudi med socialne. Da ne bo pomote - vesela sem, da sem si izbrala ta študij, ker me je izoblikoval, izklesal s svojimi izzivi in na(d)logami, zaradi katerih sem danes takšna kot sem, še zmeraj zelo sramežljiva, a hkrati vem, da marsikaj zmorem in kar se odločim, bom tudi izpeljala. Vesela sem, da je med študijem spet privrela na dan ustvarjalna žilica, ki me sicer nikoli ni zapustila, ampak ob tem malce umetniškem študiju je postala kar pomemben element. Vem, kaj delam, in lahko stojim za svojimi besedami.

Danes je glede služb drugače. Zaposlitve za nedoločen čas obstajajo in privoščim jo vsakemu, ki jo ima. Naj bo res za nedoločen čas - do penzije. Vendar je danes na trgu dela še toliko drugih oblik zaposlitve, da sem se začela spraševati, ali ima res smisel stremeti samo k temu, da me vzamejo v neko podjetje, kjer bom dobila točno takšno obliko zaposlitve. V besedni zvezi - za nedoločen čas - obstaja nek občutek varnosti, zagotovilo. Vendar se je treba zavedati, da tudi tu argument varnosti zdrži le v teoriji, v praksi pa je poslovanje podjetja odvisno še od kopice drugih dejavnikov, zato se je potrebno zavedati, da tudi - za nedoločen čas - lahko kar naenkrat postane določen. Upam, da to moje razmišljanje ne zveni pesimistično, ker to ni moj namen. Po naravi sem zelo optimistična oseba in na stvari zmeraj gledam v najboljši možni luči. Želim le razložiti, zakaj sem se odločila za sodelovanje na BTC Campusu in ta uvodni del naj bi zgolj nanizal realna dejstva.

Ob prihodu nas je pričakalo darilce.

BTC Campus je izobraževalni program v okolju BTC-ja, s katerim želijo predavatelji iz Centra poslovne odličnosti Ekonomske fakultete v Ljubljani pomagati predvsem mlajšim pri njihovem vstopanju v svet posla, podjetništva - v svet, v katerem se bomo lahko s svojim znanjem izkazali in dokazali (te besede sem si izposodila od gospoda Jožeta Mermala).

Torej, ker je situacija s službami takšna, kot je, ker verjamem v to, da sem sposobna in ker imam vizijo svoje sanjske službe, sem se odločila, da se udeležim tega izobraževalnega programa in upam, da se bom čim boljše seznanila z osnovnimi poslovnimi znanji in veščinami kot so planiranje, računovodstvo, komuniciranje in marketing. S tem znanjem bi rada pogumno in samozavestno začela pisati svojo zgodbo od katere se bo dalo tudi živeti. Pa naj se izkaže, da se bo ta zgodba pisala doma ali v kakšnem podjetju.

In kakšni so vtisi po prvem, bolj uvodnem srečanju?
Najprej je bilo na vrsti nekaj predstavitev posameznikov, ker je tehnologija odpovedala. Nekaj močnih zgodb, močnih vtisov. Nato pa nekaj provokacijskih vprašanj, da se je malo začutilo skupino. Sama sem zaznala nekoliko negativizma, iskanja krivcev, obtožba šolskega sistema. Popolnoma se strinjam, da bi se dalo in bi se moralo šolski sistem spreminjati. Znanja in raziskav je ogromno, vendar je sprememba šolskega sistema ena velika gora, ki se je ne da premakniti v hipu, ampak je potreben dolgoročen, premišljen, postopen proces. Seveda pa ni naš namen, da kritiziramo šolstvo in sistem, ampak da se znajdemo v trenutni situaciji. Vprašanja predavatelja niso bila namenejna iskanju krivcev, ampak nas je želel spodbuditi, da začnemo gledati izven priučenih okvirjev. Glavna teza je bila ta, da je najprej vse odvisno od nas - od tega, kako gledamo na stvari. Če želimo kaj spremeniti, moramo začeti pri sebi, narediti prvi korak. Potem pa so nas spodbudili k razmišljanju, kako izstopati. Namreč, približno 17 let se izobražujemo v izobraževalnih ustanovah, kjer nas učijo oziroma se celo zahteva, da delamo, razmišljamo na isti način, na naučeni način. Sami se moramo vprašati, zakaj delamo tako? Je to res najboljši način ali je kaj drugačnega boljše, pametnejše, bolj logično, smiselno?
Pojdimo se igrati v peskovnik kot otroci in ugotovimo, kaj si zares želimo.

Razmišljati moramo izven priučenih okvirjev.