170. Podstavki za kozarce

Sončno vreme me je premamilo, da sem naredila podstavke za kozarce, ki so na eni strani rumeni, na drugi pa pisani - s cvetličnim vzorcem. Obrnemo jih lahko na poljubno stran po občutku.

Potrebujemo dve vrsti blaga - predlagam eno pisano in eno enobarvno, škarje, bucke, ravnilo, svinčnik in šivalni stroj ter likalnik.

Izrežemo kvadrate velikosti 12 cm x 12 cm. Lahko spnemo obe vrsti blaga z buckami, tako da imamo malo manj označevanja in rezanja, saj izrežemo oba kosa hkrati.
Vsak par kvadratov - pisanega in enobarvnega, spnemo skupaj z buckami. Pozor: vzorec (ta lepa stran) mora biti na notranji strani!

Nato obšijemo kvadrat s treh strani, na četrti stranici pa pustimo odprtino. Vogale odrežemo do šiva, tako kot je videti na spodnji sliki, da bomo imeli po obračanju lepše vogale.

Nato podstavke skozi odprtino, ki smo jo pustili na eni stranici, obrnemo. S škarjami si pomagamo, da potisnemo vse vogale ven. Rob, ki še ni zašit, lepo zapognemo noter.

Podstavke zlikamo, da bo kasneje šivanje lažje.

Okoli in okoli podstavka gremo še en krog s cikcak šivom. Pozorni moramo biti na stranici, ki še ni zašita, da res zagrabimo vse plasti, da ne bomo imeli luknje.

Končni izdelek in nekaj predlogov uporabe:

169. Prt prijateljstva

Ta prt pa sem izdelala po naročilu za svojo taščo. Z njim je razveselila svojo prijateljico iz otroštva, s katero letos praznujeta okrogel jubilej. Počaščena sem, da je za to posebno priložnost izbrala mene in sem hvaležna za zaupanje.

Prijateljico je želela razveseliti z unikatnim izdelkom, na katerem bi bili simboli, ki ponazarjajo njuno prijateljstvo, njune skupne podvige.
Prijateljstvo se je začelo že v osnovni šoli, skupaj sta preživeli srednješolska leta, potem sta se njuni poti med študijem in ob snovanju družine malo razcepili, vendar prijateljstvo ostaja in redno se srečujeta še do danes. Povezujejo ju ljubezen do narave - pobegi iz mesta v naravo, pomladno nabiranje zvončkov in teloha, predvsem v mladosti pa tudi petje ob kitari, predvsem slovenske ljudske pesmi in še druge vrednote.

To zgodbo sem interpretirala na svoj način, nastal je ta unikatni okrasni prt:

168. Majica za očija

Danes najprej čestitam vsem očijem, očkom, atijem, tatijem ... pa tudi dedkom, starim atijem, nonotom ...!
Za praznik očetov, ki ga praznujemo na praznik svetega Jožefa (19. marec), zavetnika družine, sva s sinčkom pripravila posebno majčko za najinega najboljšega očija in moža.

Tu pa je postopek izdelave:

Potrebujemo: majico, šablone z izbranim napisom, barve za tekstil, tanek in debel čopič, pair ali karton ter škarje za šablono, star papir za v majico.

Najprej je svoj odtis naredil sinček. Ko se je le-ta posušil, sem na majico namestila še napis - lahko si pomagamo s selotejpom, ter z debelim čopičem prebarvala črke. Paziti moramo, da na čopiču ni preveč barve, ki bi zlezla pod šablono. Nato sem robove črk še malo olepšala z modro barvo. Pod napis "najboljši" sem s tankim čopičem previdno napisala še "oči in mož". Nazadnje pa je bil na vrsti še odtis moje roke.

Ves čas imamo med prednjo in zadnjo plastjo majice papir - časopis, reklame, da se majica ne zlepi.

Ko se barva posuši, jo je potrebno utrditi še z likanjem - pogledamo na navodila na barvah za tekstil. Sama ponavadi zlikam majice s prednje strani, tako da dam med sliko in likalnik še eno tanko blago, in likam kakšnih 5 minut.

Majica za najboljšega očija in moža!

167. Voščilnica za multilingvistko

Takole sem pa letos za rojstni dan presenetila svojo prijateljico, ki zna/se uči en kup jezikov. Sicer sva na zvezi preko mejla, za rojstni dan pa se vseeno potrudim in ji pošljem ta pravo voščilnico - tako za prijet v roke, saj živiva daleč narazen, tako da oseben stisk roke žal ni mogoč.

Najprej sem izbrala kvadraten format voščilnice po merah kuverte, ki sem jo že imela doma. Iz kartona sem izrezala pravokotnik primernih dimenzij in prepognila zgornji in spodnji konec do sredine, da je nastal kvadrat. V notranjosti sem v kvadrat razporedila štiri simbole, ki ponazarjajo vrednote in lastnosti, ki se mi zdijo pomembne in ji jih želim v največji meri. Nad in pod njimi pa sem te besede napisala v različnih jezikih.

Tako pa je zgledala vsebina pošiljke:

BTC Campus - prvi vtisi

Brezskrbna študentska leta so sedaj že nekaj mesecev tudi uradno za mano, čeprav sem se s trenutno situacijo zaposlovanja srečala že pred nekaj leti, ko se je na zavod za zaposlovanje prvič prijavil moj mož, in pristala na realnih tleh. Službe ne čakajo več na sveže diplomante, kot je to bilo še nedolgo nazaj - pred nedavnimi sedmimi, osmimi leti, ko sva z možem začela študirati. Ne pomaga niti to, da si na naravoslovnem področju. Sicer arhitektura ne spada nikamor, oziroma bi se jo lahko po svoje uvrstilo tako med tehnične kot umetniške smeri in tudi med družboslovne in na nek način tudi med socialne. Da ne bo pomote - vesela sem, da sem si izbrala ta študij, ker me je izoblikoval, izklesal s svojimi izzivi in na(d)logami, zaradi katerih sem danes takšna kot sem, še zmeraj zelo sramežljiva, a hkrati vem, da marsikaj zmorem in kar se odločim, bom tudi izpeljala. Vesela sem, da je med študijem spet privrela na dan ustvarjalna žilica, ki me sicer nikoli ni zapustila, ampak ob tem malce umetniškem študiju je postala kar pomemben element. Vem, kaj delam, in lahko stojim za svojimi besedami.

Danes je glede služb drugače. Zaposlitve za nedoločen čas obstajajo in privoščim jo vsakemu, ki jo ima. Naj bo res za nedoločen čas - do penzije. Vendar je danes na trgu dela še toliko drugih oblik zaposlitve, da sem se začela spraševati, ali ima res smisel stremeti samo k temu, da me vzamejo v neko podjetje, kjer bom dobila točno takšno obliko zaposlitve. V besedni zvezi - za nedoločen čas - obstaja nek občutek varnosti, zagotovilo. Vendar se je treba zavedati, da tudi tu argument varnosti zdrži le v teoriji, v praksi pa je poslovanje podjetja odvisno še od kopice drugih dejavnikov, zato se je potrebno zavedati, da tudi - za nedoločen čas - lahko kar naenkrat postane določen. Upam, da to moje razmišljanje ne zveni pesimistično, ker to ni moj namen. Po naravi sem zelo optimistična oseba in na stvari zmeraj gledam v najboljši možni luči. Želim le razložiti, zakaj sem se odločila za sodelovanje na BTC Campusu in ta uvodni del naj bi zgolj nanizal realna dejstva.

Ob prihodu nas je pričakalo darilce.

BTC Campus je izobraževalni program v okolju BTC-ja, s katerim želijo predavatelji iz Centra poslovne odličnosti Ekonomske fakultete v Ljubljani pomagati predvsem mlajšim pri njihovem vstopanju v svet posla, podjetništva - v svet, v katerem se bomo lahko s svojim znanjem izkazali in dokazali (te besede sem si izposodila od gospoda Jožeta Mermala).

Torej, ker je situacija s službami takšna, kot je, ker verjamem v to, da sem sposobna in ker imam vizijo svoje sanjske službe, sem se odločila, da se udeležim tega izobraževalnega programa in upam, da se bom čim boljše seznanila z osnovnimi poslovnimi znanji in veščinami kot so planiranje, računovodstvo, komuniciranje in marketing. S tem znanjem bi rada pogumno in samozavestno začela pisati svojo zgodbo od katere se bo dalo tudi živeti. Pa naj se izkaže, da se bo ta zgodba pisala doma ali v kakšnem podjetju.

In kakšni so vtisi po prvem, bolj uvodnem srečanju?
Najprej je bilo na vrsti nekaj predstavitev posameznikov, ker je tehnologija odpovedala. Nekaj močnih zgodb, močnih vtisov. Nato pa nekaj provokacijskih vprašanj, da se je malo začutilo skupino. Sama sem zaznala nekoliko negativizma, iskanja krivcev, obtožba šolskega sistema. Popolnoma se strinjam, da bi se dalo in bi se moralo šolski sistem spreminjati. Znanja in raziskav je ogromno, vendar je sprememba šolskega sistema ena velika gora, ki se je ne da premakniti v hipu, ampak je potreben dolgoročen, premišljen, postopen proces. Seveda pa ni naš namen, da kritiziramo šolstvo in sistem, ampak da se znajdemo v trenutni situaciji. Vprašanja predavatelja niso bila namenejna iskanju krivcev, ampak nas je želel spodbuditi, da začnemo gledati izven priučenih okvirjev. Glavna teza je bila ta, da je najprej vse odvisno od nas - od tega, kako gledamo na stvari. Če želimo kaj spremeniti, moramo začeti pri sebi, narediti prvi korak. Potem pa so nas spodbudili k razmišljanju, kako izstopati. Namreč, približno 17 let se izobražujemo v izobraževalnih ustanovah, kjer nas učijo oziroma se celo zahteva, da delamo, razmišljamo na isti način, na naučeni način. Sami se moramo vprašati, zakaj delamo tako? Je to res najboljši način ali je kaj drugačnega boljše, pametnejše, bolj logično, smiselno?
Pojdimo se igrati v peskovnik kot otroci in ugotovimo, kaj si zares želimo.

Razmišljati moramo izven priučenih okvirjev.

166. Roza vreča

S to vrečo sem za rojstni dan presenetila svojo prijateljico Tjašo. Spoznali sva se na faksu, kjer sva vseh pet let sodelovali na projektih. Takoj sem opazila njen čut za lepoto, estetsko, pa tudi posebno naklonjenost vijoličnim odtenkom. Da pa je vreča res nekaj posebnega, sem se potrudila in na njej izdelala tudi njen logotip - ukvarja se namreč z izdelovanjem nakita pod blagovno znamko myunikat. Če te zanima kaj več, pa le poglej na njeno spletno stran.

Tu pa je nekaj slik darila zanjo:

165. Družinsko ustvarjanje za deževne dni

Tole pa je naše prvo skupno družinsko ustvarjanje ... Prijetna popestritev nedeljskega popoldneva, ko čakaš, da se dež umiri. Uporabili smo prstne barve - rumeno, rdečo, modro in zeleno, čopiče in seveda tudi roke. Mali sonček je užival, sploh se ni dal motiti, ko je oči fotografiral dogajanje - sicer bi takoj planil proti njemu in hotel preizkusiti "novo igračko". Midva z možem sva pa tudi občudovala zavzeto packanje in barvanje roke s čopičem ter delanje odtisov.

Naša mala umetnija predstavlja morje - z ribicami sem se poigrala sama, oči je narisal želvo, sinček pa je poskrbel za morski zvezdi in morje - slednje sem mu malo pomagala dokončati. Ko je bilo vse suho, pa sem izrezala živalice in jih prilepila na ozadje ter jim dodala še oči. Prav simpatično je izpadlo!