Se mi zdi okusen tudi za tiste, ki ne pijemo alkohola, ker je precej sladek in lepo diši. Na primer sama sploh ne prenesem okusa po alkoholu - nisem še poskusila vina ali penine, ki bi mi bilo všeč, tudi likerji po navadi pustijo tisti močan okus, da se kar stresem, ker mi sploh ne prija. Poskusim en požirek, potem pa prosim moža ali očeta ali brata, odvisno kdo je ravno v bližini, da spije do konca. Če pa se ne da tako rešiti - to se mi je zgodilo enkrat pri enih znancih, ko mi je bilo nerodno reči očetu ali bratu, da spije namesto mene, ker so bili tako ponosni na svoje vino - no, takrat sem zraven pojedla ogromno kruha in narezka in vmes počasi po požirek spila tisti kozarček, da mi ni preveč pokvarilo okusa. Vem, obupen primer sem, ampak enostavno mi vino in alkoholne pijače niso všeč. Še na svoji poroki sem, ko je bil za aperitiv šampanjec, popila samo en požirek, da sem se prepričala, da mi res ni všeč, se malo sprehajala s kozarcem, potem pa ga predala očetu in v nadaljevanju pila sok.
Malo sem zašla z opisovanjem svojih (ne)pivskih prigod, kar sem želela povedati je to, da mi je ta orehovec kar všeč in mi ni težko spiti nekaj požirkov. Poleg tega naj bi še pomagal pri težavah z želodcem - moj mož iz lastne izkušnje pravi, da res pomaga.
Recept (za približno 3 steklenice):
* 20 zelenih orehov (naberemo jih na svetega Petra in Pavla, 29. junija)
* 2 L rdečega vina
* 0,5 L žganja
* 600 g sladkorja
Enkrat okrog svetega Petra in Pavla naberemo orehe, ki jih prerežemo na polovico ali četrtino, odvisno od velikosti, in jih damo v veliko posodo (lahko v rumov lonec). Nato dodamo žganje - orehi naj bodo v posodi namočeni. Pokrito posodo postavimo v zračen prostor (18 - 20° C) za 7 - 10 tednov. Ko žganje postane skoraj črno (no, pri nas je bilo že črno), dodamo vino in sladkor. Odkrito posodo pustimo stati še en teden. Potem pa vse skupaj precedimo in nalijemo v steklenice, ki jih dobro zapremo in pustimo stati še vsaj dva tedna v temnem prostoru.
Na zdravje!
