156. Zapestnice prijateljstva - trojna spirala

Tokrat sem poskusila nekaj novega ... Naredila sem tri enobarvne spiralne zapestnice in jih nato spletla še skupaj v celoto. Malo drugače, pa še zmeraj preprosto.

155. Zapestnice prijateljstva - kombinacija

Takole pa sem skombinirala oba načina vozlanja zapestnic, ki sem ju predstavila - spirala in ploščata zapestnica.

Dodala sem še lesene perlice in nanje napisala črke, tako da je na zapestnici tudi ime. Na sliki je moja, ker je edina, ki sem jo obdržala. Seveda je videti sledove obrabe.
Še zdaj občudujem, kako ustvarjalna sem bila v mladih letih.

154. Zapestnice prijateljstva - ploščata zapestnica

Tukaj pa je še druga vrsta zapestnic, ki jih znam plesti - ampak kar dve varianti. Pri prvi - osnovni, so linije vzporedne, medtem ko pri drugi dobimo puščice ... Z domišljijo pa se da naštudirati še druge oblike - mislim, da sem videla že križce, ribice ... Ampak sama še nisem poskusila - zaenkrat.

Spet uporabimo vrvice za gobeline poljubnih barv, dolžina pa naj bo malo daljša - več barv kot izberemo - širša bo zapestnica in posledično potrebujemo daljše vrvice. Rekla bi, da bodo dolžine od enega metra naprej kar v redu. S tem, da delamo z dvojno vrvico.
Seveda lahko delamo tudi enojno, potem je potrebne najbrž tudi pol manj dolžine, ampak se zapestnice bolj zvijajo. In gre zelo počasi.

Tako da pustimo domišljiji prosto pot!

Pomembno je, da z eno barvo naredimo na vsaki vrvici enako število vozlov, med barvami pa se število vozlov (posledično širina pasu) lahko razlikuje. Najlepše pride, če naredimo 2 - 3 vozle naenkrat, če želimo širši pas priporočam, da že na začetku damo več vrvic iste brave.
Puščice pa dobimo na ta način, da damo vrvici iste barve na levi in desni konec in delamo vozle z obeh strani - malo eksperimentiranja ne škodi!

153. Zapestnice prijateljstva - spirala

Zadnjič sem v predalu našla nekaj zelo starega ... Še iz osnovnošolskih in srednješolskih dni ... Spomnim se, da smo imeli v osnovni šoli, nekje v sedmem razredu bi rekla, eno obdobje, ko smo vsi pletli zapestnice. No, mogoče res ne čisto vsi, ampak za večino deklet pa sem prepričana, da smo imele fazo, ko smo zjutraj, ko smo prišle že prej v šolo, delale vozel za vozlom in so nastajale prave male umetnine. In takrat smo imeli polne roke takih zapestnic.

Vesela sem, da so me prijateljice naučile plesti zapestnice, in ker se mi zdi škoda, da bi se to pozabilo, ker je to ena taka preprosta stvar, ki se lahko prenaša "iz roda v rod", sem se odločila, da posvetim nekaj objav tudi temu. Pletenim zapestnicam pa pravim zapestnice prijateljstva zaradi enega preprostega razloga - ker sem otroštvo preživela v Nemčiji in se je tam reklo takim zapestnicam Freundschaftsbänder - kar sem samo prevedla. Dejansko sem večino zapestnic podarila prijateljem, tu in tam pa je bila kakšna samo zame.

Današnja spirala je zelo enostavna in sem se jo naučila že v nižjih razredih osnovne šole, tako da se da na ta način zamotiti tudi mlajše - poleg tega pa je rezultat dela prav lep!

Sama za zapestnice uporabljam vrvice za gobeline. Izberemo poljubne barve - priporočam 3 - 5, sicer pa po lastnem okusu, in od vsake odrežemo kakšnih 80 - 100 cm dolg del, ki ga prepognemo. Na začetku zavozlamo (pustimo nekaj prostora za vozel okoli roke) in začnemo z vozlanjem.
Postopek pa sem kar naskicirala in poslikala:

Sama si vrvice privežem kar okoli noge.

152. Domači orehovec

Se še spomnite Miklavževih koškov, ki jih je lani pripravil za dobre ljudi? Notri so bili vglavnem piškoti, krhlji in domači orehovec. Za slednjega bom v nekaj naslednjih vrsticah razkrila recept.
Se mi zdi okusen tudi za tiste, ki ne pijemo alkohola, ker je precej sladek in lepo diši. Na primer sama sploh ne prenesem okusa po alkoholu - nisem še poskusila vina ali penine, ki bi mi bilo všeč, tudi likerji po navadi pustijo tisti močan okus, da se kar stresem, ker mi sploh ne prija. Poskusim en požirek, potem pa prosim moža ali očeta ali brata, odvisno kdo je ravno v bližini, da spije do konca. Če pa se ne da tako rešiti - to se mi je zgodilo enkrat pri enih znancih, ko mi je bilo nerodno reči očetu ali bratu, da spije namesto mene, ker so bili tako ponosni na svoje vino - no, takrat sem zraven pojedla ogromno kruha in narezka in vmes počasi po požirek spila tisti kozarček, da mi ni preveč pokvarilo okusa. Vem, obupen primer sem, ampak enostavno mi vino in alkoholne pijače niso všeč. Še na svoji poroki sem, ko je bil za aperitiv šampanjec, popila samo en požirek, da sem se prepričala, da mi res ni všeč, se malo sprehajala s kozarcem, potem pa ga predala očetu in v nadaljevanju pila sok.
Malo sem zašla z opisovanjem svojih (ne)pivskih prigod, kar sem želela povedati je to, da mi je ta orehovec kar všeč in mi ni težko spiti nekaj požirkov. Poleg tega naj bi še pomagal pri težavah z želodcem - moj mož iz lastne izkušnje pravi, da res pomaga.

Recept (za približno 3 steklenice):
* 20 zelenih orehov (naberemo jih na svetega Petra in Pavla, 29. junija)
* 2 L rdečega vina
* 0,5 L žganja
* 600 g sladkorja

Enkrat okrog svetega Petra in Pavla naberemo orehe, ki jih prerežemo na polovico ali četrtino, odvisno od velikosti, in jih damo v veliko posodo (lahko v rumov lonec). Nato dodamo žganje - orehi naj bodo v posodi namočeni. Pokrito posodo postavimo v zračen prostor (18 - 20° C) za 7 - 10 tednov. Ko žganje postane skoraj črno (no, pri nas je bilo že črno), dodamo vino in sladkor. Odkrito posodo pustimo stati še en teden. Potem pa vse skupaj precedimo in nalijemo v steklenice, ki jih dobro zapremo in pustimo stati še vsaj dva tedna v temnem prostoru.

Na zdravje!

151. Še ena poročna voščilnica

Ko se dve pesmi združita v eno harmonijo. Z željo, da bi bila le-ta čim bolj uglašena, vesela, ravno prav poskočna in v pravih trenutkih tudi dovolj umirjena.

Ker je bila namenjena moževim prijateljem, sem mu pustila, da je on več pobarval in se malo poigral s kuverto.

150. Kako popraviti ogledalo?

Ko je mož moral popravljati nekaj v stranišču okoli umivalnika, je pri odmikanju opaža po nesreči odlomil en kos ogledala. Ker se je nesreča zgodila na robu, je bilo ogledalo v bistvu še zmeraj čisto uporabno, le tisti odlomljeni vogal ni izgledal ravno estetsko.
Kaj narediti - zavreči skoraj celo ogledalo ali ga obdržati?

Utrnila se mi je ideja, kako bi se enostavno dalo skriti razbiti del, da bi bilo ogledalo še zmeraj uporabno. Kupila sva tanko ploščato deščico zadostne širine in jo prilepila na ogledalo tako, da je zakrila polomljeni del. Krogce, ki so do takrat zakrivali vijake v vsakem vogalu, pa sem prilepila v linijo na drugi strani ogledala. V bistvu mi je sedaj ogledalo še bolj všeč, ker je nekaj posebnega in bolj razigrano.

Kakšna je razlika med prej in potem?
Prej so bili ti leseni krogi v vsakem vogalu, tako kot sta še zmeraj spodnji in zgornji krogec na levi strani.
Zdaj je ogledalo razbito v spodnjem desnem kotu, vendar napako zakriva lesena deščica.

149. Voščilnica ob rojstvu

Rojstvo je vesel dogodek in novorojeni otrok posije v življenje očeta in mamice kot sonček. Zato ob rojstvu tako rada podarim čestitke z motivom sončka - takega navihanega, nasmejanega.

Izdelava je izjemno preprosta - potrebujemo barven karton za voščilnico in rumen papir za sonček - v tem primeru sem uporabila recikliranega, ker ima unikatno malo hrapavo površino.
Iz rumenega papirja izrežemo krog in nekaj trikotnikov, ki jih zalepimo okoli kroga - lahko zelo strogo, lahko bolj sproščeno. Iz beleha papirja izrežemo še oči, ki smo jih pred tem nanj narisal s črnim pisalom. Narišemo še širok nasmeh in sonček lako zasije.

148. Angel varuh za krščenca

Ker sva z možem v svoje duhovno varstvo prevzela še enega krščenca (z drugimi besedami - spet sva krstna botra), sem zanj pripravila posebno pozornost - angelčka varuha.

Narejen je iz filca, navihano se smehlja, s polnilom, da je bolj mehek, predvsem pa narejen z ljubeznijo.
Naj slike govorijo same zase:

147. Krstna sveča in belo oblačilo

Prijatelja iz zakonske skupine sta naju z možem prosila, če bi bila krstna botra njunemu sinu. Z veseljem in odgovornostjo sva nalogo prevzela. Prijatelja sta izrazila željo, da ne kupujeva daril, ampak si za otroka želita predvsem duhovno in molitveno oporo. V materialnem smislu je bila najina naloga le, da poskrbiva za krstno svečo in belo oblačilo.

Ustvarjalna kot sva, nama je bilo samoumevno, da bova svečo okrasila sama. Malo sva premišljevala o njegovem krstnem zavetniku - evangelist sveti Luka je zavetnik zdravnikov, pa tudi umetnikov; zaradi upodabljanja z volom pa še kmetov. Ampak sva se nato odločila, da ne bova uporabila nobenih simbolov, ker nisva želela namigovati na nobeno področje - kaj ga zanima, bo že pokazal čas. Tako sva se odločila za preprost motiv v odtenkih modre barve - ozadje, ena horizontalna linija in ena vertikalna linija, vsa barve pa povezuje preprost srebrn križ, ki je bistvo. Ob križu pa je tudi ime krščenca.

Za belo oblačilo pa je še zmeraj v navadi kar bel prtiček. Nanj sem z barvami za tekstil napisala njegovo ime in datum svetega krsta, da bo po obredu ostal za spomin.

146. Moje najljubše študentsko kosilo

Zdaj, ko sem študij tudi uradno zaključila, in ob dnevih, ko kuham samo zase, se rada spomnim svojih kuharskih presežkov v času študija.
Časa je malo, lakota velika, tako da je bilo fajn imeti čim več sestavin na zalogi + umazati čim manj posode. Pri kuhanju mi je uspelo uporabiti le en lonec, cedilo, krožnik, vilico in ribežen za sir. Tu pa tam sem si privoščila še kuhalnico ;-) Recept se je porodil po principu "hmmm, kaj mi še paše, da bo bolj okusno in imam pri roki?!". No, tako je nastal naslednji izjemno preprost recept, ki ga vedno znova nostalgično obujam.

Vse, kar potrebujemo! (razen vilic)

Potrebujemo (za eno osebo):
* približno 80 -100 g špagetov ali kakšne druge pašte
* 1 konzervo tune
* sir (gauda, tilzit ali karkoli kar je pri roki)
* 0,5 - 1 konzervo koruze
* sladko smetano
* paradižnikova mezga

1. V loncu zavremo vodo in damo kuhati pašto. Ta čas v krožnik naribamo sir -po okusu, kolikor nam paše oziroma glede na lakoto.

2. Ko je pašta skuhana, jo odcedimo in damo nazaj v lonec. Na štedilniku na nizki stopnji ali pa kar na ugasnjeni plošči, če je ta še dovolj vroča, dodamo vse ostalo - tuno, sir, koruzo in nekaj sladke smetane in mezge. Dobro mešamo - ko se sir dovolj stopi in ostale sestavine malo pogrejejo, pa je jed končana, damo na krožnik in dober tek!

Nujna sestavina je samo pašta - ostalo lahko prilagajamo po okusu ali glede na to, kaj imamo ravno pri roki. Veliko užitkov predvsem pri začetnih kuharskih podvigih ;-)

Ps: Nimam se za nikakršnega kuharskega mojstra in vem, da je bilo moje znanje kuhanja še pred nekaj leti na nuli, zavedam se tudi, da zgornji recept ni nikakršen presežek kulinarike in o tem, kako je zdrav, se tudi nisem nikoli spraševala. Ampak iz lastne izkušnje vem, da dokler kuhanja nisi vsaj malo vešč, si ne upaš eksperimentirati in ti še kako prav pride vsakršen namig, recept, če pa je za po vrhu še preprost, pa še toliko bolje. In menim, da karkoli naredimo sami, je bolje kot kakšna fastfood varianta, ki se je študenti tudi mnogokrat poslužujej(m)o.

145. Miklavževa košarica - december 2015

Letos pa je Miklavž pri nas nosil dobrote v posebnih košaricah iz blaga, za katere vem, da so bile zašite z ljubeznijo. Narejeno so iz dveh plasti - zunanje in notranje in ravno pravšnje, da sta v njej svoj prostor našli steklenička domačega orehovca ali krhlji ter piškoti - Miklavževi hustljavčki.
Zgornji rob košarice malo zavihamo, da je le-ta bolj pisana in malo bolj samostoječa.
Upam, da bo pridnim obdarovancem košek prišel prav tudi za shranjevanje česa drugega, ko bodo omenjene zaloge pošle.

Piškotki

Rdeče-bež kombinacija

Pisane

144. Praznični tekač z zvezdicami

Drugi prt za praznično obdarovanje pa sem naredila za draga prijatelja, ki pa imata manjšo jedilno mizo in malega junaka, ki bi viseč prt lahko potegnil z mize. Zato sem se odločila za tekač (podolgovat prt, ki ponavadi krasi sredino mize po dolžini). Zmerila sem dolžino mize in naredila približno enako dolg tekač, da le-ta ne bi previseval. Lahko pa se ga postavi pravokotno, če bi pogrinjali mizo za dva.
Izbrala sem turkizno modro blago, ker jima je taka barva všeč, in ga okrasila s svobodnimi črtami in zvezdami z nitjo zlate in srebrne barve.

143. Praznični okrasni prt - smrečica

Letos sem si zamislila, da prijatelje razveselimo z unikatnimi, doma narejenimi prti. Z možem sva naskrivaj, ko smo bili na obisku, zmerila dimenzije miz, ideje so se mi pa porodile že jeseni. Nakupili smo potreben material, ki je kar dolgo čakal na realizacijo (nekaj je v čakalni vrsti še zdaj, ups). Tako sem zadnje dni pred božičem posvetila šivanju.
In nastala je taka prav prisrčna smrečica, ki razigrano popestri prostor!
Zeleno blago sem izrezala v obliki smrečice in zarobila ter ga okrasila s pisanimi črtami in krogi. Naj slike povedo več:

142. Posebna škatlica

Najbrž se vsakemu kdaj zgodi, da tudi osebam, ki so mu blizu, ob rojstnem dnevu podari denar. Naj v lastno obrambo povem, da je slavljenka že prej sama namignila, da si z možem želita iti na plesne tečaje in bosta vesela vsake finančne spodbude za to dejanje ;-) Ampak vseeno sem take vrste človek, ki težko podari samo kuverto, osebi si želim pokazati, da mi veliko pomeni, predvsem na ta način, da tudi pripravi darila posvetim svoj čas, pozornost, ideje, talente ... Tako poskusim sama izdelati vsaj kakšno voščilnico.
No, tokrat pa sem se odločila, da izdelam posebno škatlico, v katero se lepo pospravi kuverto.

Uporabila sem:
* valovito lepenko
* paus papir
* barvice
* škarje, lepilo, olfa nož

Za šablono sem vzela eno tako škatlico, ki jo hranim v svoji zbirki škatlic za vsak slučaj. Iz lepenke sem izrezala dvojo obliko škatlice z zavihkom za spoj obeh stranic skupaj. Na eni strani sem izrezala še okvirček za sliko. Narahlo sem z olfa nožem zerezala tudi tam, kjer je pregib.
Na paus papir pa sem narisala plesoči par ter izrezala malo večji kos, kot je odprtina na škatlici, da sem ga na notranji strani enostavno prilepila z lepilom. Nazadjne sem zlepila še rob škatlice ter prepognila konca. Nastala je prav lična škatlica.

141. Magistrska naloga

Zdaj, ko je Projekt lanskega leta (velika začetnica je nalašč, ker je bil ta projekt res precej obsežen) končno obkljukan in študij uradno odlično zaključen, si zasluži svojo objavo tudi moja magistrska naloga.

Naslov je Idejni načrt energijsko učinkovite osnovne šole na Škofijah. V nalogi je predstavljena arhitekturna rešitev nove osnovne šole na Škofijah. Ker je delovanje obstoječe šole predvideno do izgradnje nove in je le-ta že dotrajana, je gradnja predvidena na novi lokaciji. Območje nove lokacije šole je manjše od obstoječega in na pobočju hriba, zaradi česar se srečujemo s potrebo po veliki izkoriščenosti prostora, minimalnimi potrebnimi površinami in maksimalnimi nakloni dostopnih poti. Tako lokacija kot projektna naloga sta določeni na podlagi javnega razpisa občine iz leta 2009.
Z rešitvijo sem želela doseči energijsko učinkovito, predvsem pa funkcionalno šolo, ki bo svojim uporabnikom nudila za učenje spodbudno okolje in ustrezno bivalno udobje, z urejeno, primerno dostopno in varno okolico. Hkrati bo omogočila tudi izvajanje dejavnosti v popoldanskem času in med koncem tedna in s tem dopolnila in obogatila izobraževalno – športni predel naselja.

Kogar zanima kaj več, si moje delo lahko ogleda na povezavi.

Tukaj pa nekaj vizualizacij za okus.

Glavni vhod v šolo

Otroško igrišče na strehi telovadnice

Pogled na šolski kompleks s severa - vstopna ploščad in dvorišče

Pogled na šolo z juga - vidna so zunanja senčila

Pogled na šolski kompleks z zahoda