... ko družina raste.
Tako kot pri prvem otroku ne govorimo samo o rojstvu otroka, ampak se rodita tudi oče in mati, lahko pri drugem otroku govorimo tudi o "rojstvu" starejšega brata oziroma sestre.
Sinček naenkrat postane tudi veliki brat. In to je prav tako pomemben in vesel dogodek, kot je rojstvo samo, zato sem to veselje skušala preliti tudi v ta malo drugačen komplet.
Majčka za velikega brata in kapici za sestrico.
Vrtčevski otroci potrebujejo za raziskovanje sveta s sabo primerno opremo, da jih na poti kaj ne preseneti. In za vse te pripomočke je zelo primeren ruzaček iz blaga, ki ga bodo zlahka odpirali in zapirali tudi sami, sam po sebi pa tudi nima neke teže. Za vajo motoričnih spretnosti pa ima na zunanji strani tudi žep - v obliki kroga - z gumbom.
Kaj več pa naj povedo kar slike same zase:
Živijo! Jaz nisem kar tako, sem nahrbtnik z nasmehom!
Nasmejani nahrbtnik v akciji.
Da se v vrtcu ne izgubim, imam tudi zanko za obešanje. Pa žep z gumbkom!
Takole pa izgledam, ko sem prazen - tale krog je hkrati tudi žep.
Bi tudi vašemu malčku prišel prav tak simpatičen nahrbtnik?
Kontaktirajte me na nina@gredicaidej.si in zmenili se bomo za čisto poseben nahrbtnik po Vaših željah - oziroma po željah Vašega otroka ;-)
Poletje ni le čas porok, ampak tudi novih maš. Nova maša je praznični dan za nove duhovnike, ki tako praznujejo skupaj s svojo družino, domačimi farani in prijatelji.
Letos je bil med novomašniki tudi možev sošolec iz srednje šole. Všeč mi je bilo, ko se je podal v akcijo in povezal stare sošolce, tako da so skupaj pripravili darilo zanj. Ker se ga še iz gimnazijskih let spominjajo kot navdušenega ribiča, so se poigrali s svetopisemsko zgodbo, ki je povzeta v verzu: "Pusti ribe, ljudi lovil boš!"
Sošolcu so želeli podariti nekaj, kar mu bo predstavlajlo lep spomin in bo hkrati lahko tudi uporablajl. Odločili so se za štolo. Mene pa je doletela čast, da sem smela darilo v njihovem imenu pripraviti.
Na štolo sem napisala prej omenjeni verz, ter jo okrasila s silhuetami rib. Križ pa je predstavljal prav grb salezijanske ustanove, kjer smo vsi preživeli srednješolska leta.
K takšnemu darilu ob tako posebnem dogodku pa spada tudi voščilnica, na katero zapišemo nekaj besed za spomin. Oblikovala sem jo s prepletanjem plasti, na katerih se ponovi zgodba s štole.
Vse skupaj pa sem na koncu zavila v istem stilu kot je vsebina. Darilo je bilo prepleteno z belo vrvico, ki simbolizira mrežo, prepletena pa je bila v obliki križa.
Ustvarjanje takšnega darila je nekaj posebnega - v vsakem elementu lahko poiščeš toliko simbolike.
Zadnjič sem šla v trgovino nakupit par stvari po moževem naročilu - saj veste, ko je kaj v akciji, nikoli na veš, če bo po službi še kaj na razpolago - pa sem se ponudila, da grem jaz že dopoldne.
Me zanima, kako je zgledalo, da ženska z rdečo torbico in rožnatimi supergami zlaga v voziček udarno kladivo, svedre za kamen in delavske rokavice.
Slednje so se mi zdele tako fajn, da sem vzela še ene zase - ker rada pomagam svojemu možu tudi pri bolj umazanih delih.
Vendar me je med potjo domov prešinilo - uf, kako bova pa zdaj vedela, katere rokavice so čigave?! Večinoma jih imava namreč kar malo nametane na polici, ko jih potrebuješ, pa na hitro poiščeš par, vendar do zdaj še nismo imeli dveh parov čisto enakih rokavic.
Seveda pa jaz ne bi bila jaz, če nevšečnosti ne bi rešila na ustvarjalen način - rokavice sem okrasila z najinima začetnicama imen - z barvami za tekstil, v različnih barvah, da bo lažje najti svoj par.
Po dolgem uvodu, pa vam končno pokažem svojo preprosto rešitev:
Na svojem paru sem si zaželela še srčke ;-) Kdo še ima tako srčkaste rokavice za delo?
Ima še kdo težave z rednim pitjem čez dan? Ko je vroče, še začutim žejo, sicer se pa zatopim v delo in šele za kosilo začnem ugotavljati, da celo dopoldne nisem nič pila. Se moram kar zavestno potruditi, da že v dopoldanskem času spijem vsaj liter vode.
Za to sem si naredila podstavek za vrč in kozarec, da na polici ne bo madežev, predvsem pa me bodo žive barve spomnile, da si tu in tam privoščim kakšen kozarec pijače.
Bi kaj takega prišlo prav tudi vam?
Izdelava je preprosta:
Na filc si narišemo željeno obliko podstavka. Filc je fajn, ker ga ni potrebno zarobiti in si zato lahko privoščimo najrazličnejše oblike.
Ker imam rada pisane živahne vzorce, sem dodala še blago, ki je malo manjše od filca. Za okras pa poskrbi še rožica iz filca.
Blago sem na filc prišila s cikcak šivom, tako da sem imela širino šiva nastavljeno na 3, dolžino pa čim krajšo. Seveda bi se dalo prišiti tudi na roko.
Rožica pa je prišita ročno s križcem.
Veliko užitkov pri ustvarjanju, potem pa Na zdravje!
Sama imam večkrat težave, kako k oblačilom skombinirati torbico. Z majhnimi torbicami nimam takega problema, pri večjih sem pa bolj izbirčna - želim, da je dovolj velika za kakšen A4 zvezek, pa da lahko zraven pospravim še nekaj drugih stvari ... Skratka, težko najdem takšno, ki bi mi bila res všeč. Poleg tega se pri nakupu težko odločim med bolj klasično ali kakšno pisano.
Tako sem že nekaj časa razmšljala o tem, da bi si izdelala eno univerzalno torbico. Tako, ki je lahko pisana ali pa bolj umirjena, ki jo obrnemo na poljubno stran ...
Nastala sta dva modela torbice 2v1 - prvi ima na enobarvni strani žep, pri drugem pa enoličnost razbije pisan rob. Več pa naj povedo kar slike:
Model 1 - pisan žep
Model 1 - pisan žep
Model 2 - pisan rob
Model 2 - pisan rob
Zaenkrat sem jih izdelala v črni in v rdeči barvi kombinirano s pisanim vzorcem. Vsaka ima en žep z zadrgo.
Kako izgleda obračanje v praksi pa si lahko ogledate v predstavitvenem filmčku (malo mi je nerodno, ker se ne snemam vsak dan :-p) ...
Kako multiuporabne pa so torbice 2v1 - kako se jih da skombinirati k različnim oblačilom - pa se malo vidi tu (zraven lahko uživate v čudovitem ptičjem petju in, ja, tu mi je še bolj nerodno):
Se vam zdi torbica, ki jo obrnemo na poljubno stran, uporabna? Kaj vam je všeč, kaj vas moti? Katere barve in vzorci pa so vam najbolj všeč?
Tole torbico pa je bilo prav užitek delati - žive barve, rožice, poletno razigrana, za prav posebno osebo!
Želja je bila, da gre notri A4 zvezek oziroma mapa, da je več žepkov oziroma predalčkov, da je dokaj prostorna in z zadrgo ... Kako mi je to uspelo, bom lahko povedala šele čez čas, ko bo nekaj časa v uporabi in (upam da) prestala prve izzive in potepanja.
Za zdaj pa lahko pokažem slike zunanjosti in notranjosti:
Letos smo babi in starega atija za njuna rojstna dneva razveselili z unikatnima majicama. Seveda je sodeloval tudi vnuček - na koncu je dodal svoj pečat - oziroma odtis ;-)
Do pred kratkim nisem imela nobenega svojega ustvarjalnega kotička. Pred rojstvom otroka sem sicer lahko imela šivalni stroj stalno postavljen na eni mizi, vendar se mi potem ni zdelo več varno, pa tudi k šivanju se nisem spravila. Zadnje pol leta oziroma še malo dalj, pa sem bila glede ustvarjanja nomad. Ko je mali šel v vrtec, sem z vseh koncev na kuhinjsko mizo privlekla šivalni stroj, blago, ravnila in ostale pripomočke, potem pa sem imela nastavljeno budilko, da sem pravočasno lahko vse pospravila, predenj sem šla ponj. Lahko si predstavljate, da takšna rutina ni ravno praktična, če moraš vsak dan ob uri vse prekiniti, pospraviti, naslednji dan pa vse spet najprej pripraviti. Že nekaj časa sem sanjala, da bi si eno sobico v kleti , ki sva jo z možem poimenovala kar bunker, uredila. Ko pa sem se odločila, da bom čez poletje sodelovala še na kakšnem sejmu ali razstavila izdelke v trgovini, pa so me te vsakodnevne selitve zares omejevale.
Možu sem sicer že nekaj časa razlagala o svojih idejah, nazadnje pa je le nastopil čas, da jih uresničiva ;-) Tako sva eno soboto posvetila najprej praznjenju, nato čiščenju ter urejanju bunkerja, ki se je tako skoraj v hipu spremenil v mojo delovno sobico. Ateljejček. Ustvarjalni prostor. Gredico idej ;-)
Finančno je bila preobrazba skoraj zastonj - razen nekaj vijakov, novih stikal za lučke in podobnih malenkosti - ni bilo potrebnega ničesar novega. Uporabila sva namreč prejšnje omare iz dnevne sobe --> na tretji sliki.
Prostor ni velik, ampak pri roki imam vse, kar potrebujem. Možu sem v zadnjih dneh že najmanj 100-krat povedala, kako je zdaj fajn, ko se mi ni potrebno vsak dan seliti, ko ni treba ob enih vseeega pospraviti, ampak lahko takrat še pripravim stvari, ki jih bom naslednjega dne nadaljevala. Tudi ko je otrok doma, ko gre spat, lahko smuknem v svojo sobico in dokončam ali pa začnem kakšno stvar, na kar prej nisem niti pomislila, ker bi morala, medtem ko spi, najprej vse pripraviti in potem tudi pospraviti.
Sobica je skromna, preprosto urejena, malo se stiskam še z likalno desko - ampak tudi ta mi olajša delo. Res sem srečna in vesela, da jo imam. Tako všeč mi je, ko imam vse blago lepo zloženo na policah na enem mestu in hkrati pregled nad sukanci in ostalimi pripomočki, ko mi ni treba skočiti eno nadstropje nižje do likalnika, in vse me počaka točno tako kot pustim.
En pogled v mojo malo sobico (napis na vratih pa je za presenečenje pripravil mož, steno pa krasi slika najinega sončka):
Ne morem pomagati, ampak otroci me res navdihujejo. Zato tako rada poslikam otroške bodije in majčke, zraven pa seveda paše še blazinica, ki tvori lepo celoto za darilo.
Sicer nisem nikakršen strokovnjak za igrače, vendar se mi zdi, da se tale slonček že lahko malo spogleduje s pridevnikom didaktičen. To je sicer moje amatersko mnenje, pa vendar sem lahko tudi pri sebi videla, da so otrokom "dodatki", ki se jih da premikati, zanimivi - pri slončku so to ušeska, voda in repek.
Tokrat sem preizkusila nekaj novega - torbico sem izdelala pokončne oblike, z enim notranjim žepkom na zadrgo. Poleg tega sem jo okrasila z ročno poslikavo, namesto kombiniranja s pisanim blagom ali kakšno aplikacijo. Tako da je nekaj posebnega in drugačnega, kot torbice do sedaj.
Več pa naj pokažejo slike, so bolj zgovorne od mojih besed ;-)
V omari sta že nekaj časa (beri: leta) čakali name oblekca, kupljena na razprodaji, ter majčka, ki jo je na spodnjem robu raztrgal pralni stroj. Iskreno povedano, sem oblekco kupila med nosečnostjo, ker sem mislila, da mi bo lepo pasala, ko bom že precej okrogla, ampak je prekratka. Tudi, ko trebuha ni bilo več, se mi je še vedno zdela prekratka, poleg tega pa še preširoka. Enostavno se nisem počutila, da bi jo oblekla.
Prejšnji teden pa sta stari oblačili končno dočakali svojo popolno preobrazbo ;-)
Kako je le ta potekala, pa bom razložila kar s pomočjo slik.
Prekratka in široka oblekca ter strgana majčka.
Razrezana oblekca in odrezan strgani pas majčke.
Oblekco sem razdelila na zgornji del, ki je oprijet, ter na spodnji del - krilo. Na majčki sem odrezala spodnji del v širini strganega dela.
Majčko sem vstavila v krilo (lice na lice) ter ju z elastičnim šivom zašila skupaj. Zarobila sem tudi novonastalo kratko majčko.
Pa je še moj stric dosegel častiti okrogli jubilej ;-) Razveselili smo ga s preprosto voščilnico, pri kateri je glavno vlogo odigral naš mali ustvarjalec. Naredil je deset odtisov rok, ki sem jih nato lepo izrezala.
10 rok = 50 prstkov za 50 let!
Prilepila sem jih okoli rumenega kroga, tako da je nastalo tako pisano unikatno sonce. Voščilo pa je bilo napisano - izrezano na poseben način - skromno v besedah, a pove vse ;-)
Ne morem verjeti, da je že tri leta od takrat, ko sem blestela v tej oblekci ;-)
Ne, oblekce si nisem zašila sama, tudi kravata ni moje delo, ampak je pa moja ideja.
Želela sem si preprosto belo oblekco z rdečimi rožami, ker rdečo barvo in rože enostavno obožujem ;-) Imela sem krasno šiviljo, ki je upoštevala moje želje in iz mojih skic skreirala najbolj luškano oblekco.
Sicer sem si predstavljala, da bom oblekco lahko oblekla še kdaj za tako, ampak mi še ni uspelo. Mogoče je material vseeno malo preveč svečan in se enostavno ne počutim, da bi jo oblekla kar tako za v mesto. Morda jo bom kdaj, ko bom imela več šiviljskega znanja, malo prilagodila ali pa iz nje naredila krilo in majčko, kdo ve ... Ker se mi zdi škoda, da bi tako lepa oblekca samo čakala in čakala na kakšno primerno posebno priložnost, ki je ni in ni ... Bomo videli, kakšne odločitve bo prinesel čas ;-) S kravato je drugače, mož jo je imel še za na nekaj porok. Res je čedna ;-)
Ostale stvari na temo najine poroke, pa si lahko ogledate na tej povezavi.
